La Papilio
verkita de Hans Christian Andersen
tradukita de HeYafu
Iam esin papilio kiu dezirin spozino, ay, az oni povan supozi, hi volin elekti iu tre bela el inter la floros. Hi glansin, per tre kritikema okulo, ciu floraros, ay eltrovin, ke la floros kwiete ay modeste sidin sur sia tigos, precize az devan sidi flawlinos antaw fiancisi; sed lu esin multe nombra, ay simin, ke hia sercado farison tre teda. La papilio ne volin tro jeni si, tial hi forflugin por viziti la dayzos. La fransano noman tiu floro "Margarita," ay lu diran, ke la dayzo kapablan prediri. Lovantos plukan la folios, ay plukante ciu folios, lu askan al sia lovatos , tiel: "Cu hi or xi lovan mi? -- Arde? disatente? Ege? Iomete? Tute ne?" ay tiel plu. Ciu parlan tiu wordos en sia lango. Anke la papilio venin al Margarita por aski, sed hi ne plukin xia folios; sur ciu el xu hi premin kiso, pensante, ke per afableco oni ciam mor gude sukceson.
"Dera Margarita dayzo," hi dirin al xi, "yi esan la most saja madamo el ciu floros. Mi petan, direz al mi, kiu floro mi elektez az spozino. Kiu wedison kum mi? Konante tio, mi tuy flugon al xi ay proponon wediso."
Sed Margarita ne respondin al hi; xi esin ofendita, ke hi nomin xi madamo kiam xi esin nura flawlino; ay ja esan granda difero. Hi biu foye askin xi, ay triu; sed xi restin muta, ay respondin even ne per un wordo. Tiam hi ne plu atendin, sed forflugin, por tuy starti sia wuo. Tio okazin en frua printempo, kiam la krokusos ay la nivdropo fule florin.
"Xu esan tre bela," pensin la papilio; "carma kidinetos; sed tre formala."
Tiam, az la yunulos ofte faran, hi sercin la mor aja kidinos. Hi flugin al la anemonos; tiu esin tre disdolca por hia gusto. La violo, iom sentimentema. La limonfloros, tro eta, ay cetere, xu esin tiom granda familo. La pomfloros, kwankam xu aspektin az rozos, florin hodie, sed eble forfalon morge, okaze de la unu vento tra-blovanta; ay hi supozin, ke wediso kum un el tiu eble adon tro dislonge. La pizofloro most apelin al hi; xi esin wayta ay reda, gracia ay svelta, ay esin un el tiu doma frawlinos, kiu esan bela ay povan utili en la kukeyo. Hi pretin proponi al xi wediso kiam, prokse apud la frawlino, hi vidin pizuyo, kum velkinta floro pendanta.
"Kiu esan tiu?" hi askin.
"Tiu esan mia fratino," respondin la pizofloro.
"Ha, vere; ay yi iam similon xi," dirin hi; ay hi tuy forflugin, tre xokite.
Lonicero pendin el la hejo, fule floranta; sed ja esin tiom da simila frawlinos, kum longa fasos ay flaveta derm-koloros. Ne; hi tute ne aman xi. Sed kiu hi do aman.
Printempo pasin, ay somero alproksin til al sia fino; awtuno venin; sed hi ankore ne decidin. La floros nun aperin en sia most belega robos, sed tute vane; mankin al xu la frexa, aroma bonodoro de la yuneco. Car la koro petan aromeco, even kiam ji yam ne esan yuna; ay tio esan nur disfacile trovebla en la dalios or la seka krisantemos; la papilio do turnin si al la surtera mento. Yi konan, ke tiu planto ne havan floro; sed ji esan entute dolca -- aromofula de hedo til pedo, kum flora odoro sur ciu folio.
"Mi akcepton xi," dirin la papilio; ay hi farin al xi propono. Sed la mento starin silente ay stife, awdante hi. Finfine xi dirin,
"Amikeco, if yi voluz; nio mor. Mi esan disyuna, ay yi esan disyuna, sed mu povan vivi un por la alia juste la sama; sed pri wediso -- ne; ne lasez mu aperi lafinda je mua ajo."
Ay tiel okazin, ke la papilio tute ne trovin spozino. Hi wastin tro da tempo, elektante, kio ciam esan mala ideo. Ay la papilio farisin disyuna frawlulo.
Yam esin disfrue en la awtuno, kum pluva ay nuba wetero. La frosta vento blovin trans la kurva dorsos de la salikos, tial ke lu denove krekin. Ne esin wetero por flugi en somera dreso; sed boncanse la papilio ne esin en ji. Hi hazarde trovin xirmo. Tio esin en cambro warmizita de forno, tiel warme az en somero. Hi povin egzisti ci tie, hi dirin, sufice gude.
"Sed ne sufican nur egzisti," hi dirin, "mi bezonan libero, sunlumo, ay floreto az kumino."
Tiam hi alflugin fenetro-vitro, ay hi esin vidita ay admirita de tiu en la cambro, kiu kaptin hi ay trapinglin hi en kesto de kurioso. Lu ne povin fari mor por hi.
"Nun mi percan sur tigo, same az la floros," dirin la papilio. "Tio ne esan plezura, certe; mi imagan, ke ji iom similan wedeco; car ci tie mi esan fiksite." Ay per tiu penso hi iomete konsolin si.
"Tio sime esan tre mala konsolo," dirin un el la plantos, kreskanta en poto, en la cambro.
"Ha," pensin la papilio," oni tamen ne povan trusti tiu enpota plantos; lu tro prokse rilatan kum la humaro."
tigo 茎,杆 krokuso 蕃红花 lonicero 金银花 mento薄荷
de hedo til pedo 从头到脚 kreki 嘎嘎作响 kurioso 珍奇
蝴蝶
安徒生
一只蝴蝶想要找一个恋人。自然,他想要在群花中找到一位可爱的小恋人。因此他就把她们都看了一遍。
每朵花都是安静地、端庄地坐在梗子上,正如一个姑娘在没有订婚时那样坐着。可是她们的数目非常多,选择很不容易。蝴蝶不愿意招来麻烦,因此就飞到雏菊那儿去。法国人把这种小花叫做“玛加丽特”(注:原文是“Margreth”,这个字是“雏菊”的意思;欧美有许多女子用这个字作为名字。)。他们知道,她能作出预言。她是这样作的:情人们把她的花瓣一起一起地摘下来,每摘一起情人就问一个关于他们恋人的事情:“热情吗?--痛苦吗?--非常爱我吗?只爱一点吗?--完全不爱吗?”以及诸如此类的问题。每个人可以用自己的语言问。蝴蝶也来问了;但是他不摘下花瓣,却吻起每片花瓣来。因为他认为只有善意才能得到最好的回答。
“亲爱的‘玛加丽特’雏菊!”他说,“你是一切花中最聪明的女人。你会作出预言!我请求你告诉我,我应该娶这一位呢,还是娶那一位?我到底会得到哪一位呢?如果我知道的话,就可以直接向她飞去,向她求婚。”
可是“玛加丽特”不回答他。她很生气,因为她还不过是一个少女,而他却已把她称为“女人”;这究竟有一个分别呀。他问了第二次,第三次。当他从她得不到半个字的回答的时候,就不再愿意问了。他飞走了,并且立刻开始他的求婚活动。
这正是初春的时候,番红花和雪形花正在盛开。
“她们非常好看,”蝴蝶说,“简直是一群情窦初开的可爱的小姑娘,但是太不懂世事。”他像所有的年轻小伙子一样,要寻找年纪较大一点的女子。
于是他就飞到秋牡丹那儿去。照他的胃口说来,这些姑娘未免苦味太浓了一点。紫罗兰有点太热情;郁金香太华丽;黄水仙太平民化;菩提树花太小,此外她们的亲戚也太多;苹果树花看起来倒很像玫瑰,但是她们今天开了,明天就谢了--只要风一吹就落下来了。他觉得跟她们结婚是不会长久的。豌豆花最逗人爱:她有红有白,既娴雅,又柔嫩。她是家庭观念很强的妇女,外表既漂亮,在厨房里也很能干。当他正打算向她求婚的时候,看到这花儿的近旁有一个豆荚--豆荚的尖端上挂着一朵枯萎了的花。
“这是谁?”他问。
“这是我的姐姐,”豌豆花说
“乖乖!那么你将来也会像她一样了!”他说。
这使蝴蝶大吃一惊,于是他就飞走了。
金银花悬在篱笆上。像她这样的女子,数目还不少;她们都板平面孔,皮肤发黄。不成,他不喜欢这种类型的女子。
不过他究竟喜欢谁呢?你去问他吧!
春天过去了,夏天也快要告一结束。现在是秋天了,但是他仍然犹豫不决。
现在花儿都穿上了她们最华丽的衣服,但是有什么用呢--她们已经失去了那种新鲜的、喷香的青春味儿。人上了年纪,心中喜欢的就是香味呀。特别是在天竺牡丹和干菊花中间,香味这东西可说是没有了。因此蝴蝶就飞向地上长着的薄荷那儿去。
“她可以说没有花,但是全身又都是花,从头到脚都有香气,连每一起叶子上都有花香。我要讨她!”
于是他就对她提出婚事。
薄荷端端正正地站着,一声不响。最后她说:
“交朋友是可以的,但是别的事情都谈不上。我老了,你也老了,我们可以彼此照顾,但是结婚--那可不成!像我们这样大的年纪,不要自己开自己的玩笑吧!”
这么一来,蝴蝶就没有找到太太的机会了。他挑选太久了,不是好办法。结果蝴蝶就成了大家所谓的老单身汉了。
这是晚秋季节,天气多雨而阴沉。风儿把寒气吹在老柳树的背上,弄得它们发出飕飕的响声来。如果这时还穿着夏天的衣服在外面寻花问柳,那是不好的,因为这样,正如大家说的一样,会受到批评的。的确,蝴蝶也没有在外面乱飞。他乘着一个偶然的机会溜到一个房间里去了。这儿火炉里面生着火,像夏天一样温暖。他满可以生活得很好的,不过,“只是活下去还不够!”他说,“一个人应该有自由、阳光和一朵小小的花儿!”
他撞着窗玻璃飞,被人观看和欣赏,然后就被穿在一根针上,藏在一个小古董匣子里面。这是人们最欣赏他的一种表示。
“现在我像花儿一样,栖在一根梗子上了,”蝴蝶说。“这的确是不太愉快的。这几乎跟结婚没有两样,因为我现在算是牢牢地固定下来了。”
他用这种思想来安慰自己。
“这是一种可怜的安慰,”房子里的栽在盆里的花儿说。
“可是,”蝴蝶想,“一个人不应该相信这些盆里的花儿的话。她们跟人类的来往太密切了。”